Česen

Predstavitev rastline

Česen (Allium sativum L.) je čebulasta trajnica iz družine narcisovk (Amaryllidaceae), ki jo ljudje gojimo že tisočletja. V Sloveniji je predvsem vrtna in njivska rastlina, nepogrešljiva v kuhinji, hkrati pa ima dolgo zeliščarsko tradicijo. Uporabljamo čebulico, sestavljeno iz posameznih strokov. Ko strok prerežemo ali zdrobimo, se sproži nastajanje značilnih žveplovih spojin, ki dajejo česnu oster vonj in okus. Poleg običajne prehranske uporabe obstajajo številni različni česnovi pripravki, od posušenega praška do staranih izvlečkov. Njihova sestava ni enaka, zato rezultatov raziskav posameznega standardiziranega izdelka ni mogoče preprosto prenesti na poljubno količino svežega česna.

Prepoznavanje

Česen razvije podzemno čebulico, sestavljeno iz več strokov, ki jih obdaja skupna suha, papirnata ovojnica. Listi so ozki, ploščati in modrikasto do sivo zeleni. Iz sredine lahko požene pokončno cvetno steblo s kroglastim socvetjem; pri številnih gojenih oblikah se v njem poleg cvetov razvijejo tudi drobne zarodne čebulice. Ob poškodbi stroka se hitro razvije zelo značilen žveplast vonj. Ker je česen predvsem gojena rastlina, za domačo uporabo izberemo znano sorto ali preverjene čebulice. Sam vonj pri nabiranju neznanih samoniklih čebulnic ni dovolj za varno določitev, saj lahko zamenjava z neužitno ali strupeno rastlino povzroči zastrupitev.

Rastišče

V Sloveniji česen gojimo na vrtovih in njivah. Najbolje uspeva na sončni legi in v rodovitni, vendar dobro odcedni zemlji. Zastajanje vode poveča možnost gnitja čebulic, pri pridelavi pa je koristno tudi primerno kolobarjenje. Za prehrano in domačo predelavo izberemo zdrave čebulice znanega izvora, brez plesni, mehkih gnilih delov ali neobičajnih poškodb. Pri lastni pridelavi odstranimo obolele rastline in čebulic po izkopu ne zapiramo v vlažne posode. Samoniklih čebulic ne nabiramo samo zato, ker spominjajo na česen ali imajo podoben vonj; za uporabo je primernejši sledljiv gojen material.

Nabiranje

Čebulice navadno pobiramo od junija do avgusta, odvisno od sorte, časa sajenja in vremena. Primeren trenutek je, ko začnejo nadzemni listi rumeneti, se sušiti in polegati, čebulica pa je že dobro razvita. Rastline previdno izkopljemo, da čebulic ne poškodujemo. Po pobiranju jih sušimo oziroma dozorevamo na suhem, senčnem in dobro zračnem mestu, zaščitenem pred dežjem. Ko se zunanji ovoji in vrat dobro posušijo, odstranimo odvečno zemljo in čebulice shranimo v zračnih košarah, mrežah ali spletene v kite. Plesnive, gnile ali močno poškodovane čebulice izločimo. Rezanje, drobljenje, segrevanje in staranje spreminjajo sestavo žveplovih spojin.

Tradicionalna uporaba in stanje dokazov

Česen ima dolgo prehransko in tradicionalno zeliščarsko uporabo. Evropska zeliščarska monografija opisuje tradicionalno uporabo čebulice na področju podpore zdravju žil ter pri simptomih prehlada. Česen je sicer zelo raziskovan, vendar se rezultati kliničnih študij razlikujejo glede na pripravek, odmerek in skupino ljudi. Nekateri standardizirani izdelki so bili raziskovani pri krvnih lipidih in krvnem tlaku, vendar teh ugotovitev ni mogoče enačiti z učinkom poljubne količine surovega česna. Med značilnimi spojinami je alliin; po poškodbi tkiva nastaja nestabilni alicin, ki se nato pretvarja v druge organožveplove spojine.

Pripravki in praktična uporaba

Svež česen uporabljamo surov ali kuhan kot začimbo v omakah, juhah, zelenjavnih jedeh, namazih, marinadah in številnih drugih jedeh. Zdrobljen strok ima drugačen aromatični profil kot cel ali dolgo kuhan strok. Za shranjevanje uporabljamo dobro posušene cele čebulice; olupljene ali narezane stroke hranimo ustrezno hlajene in jih porabimo pravočasno. V zeliščnih izdelkih se pojavljajo česnov prašek, različni ekstrakti, starani izvlečki in oljni pripravki, ki po sestavi niso medsebojno enakovredni. Koncentrirane dodatke uporabljamo po navodilih izdelka. Surovega zdrobljenega česna ne polagamo neposredno na kožo pod oblogo, ker lahko povzroči močno draženje ali kemično opeklino.

Pomembna opozorila

Običajne količine česna v hrani večina odraslih dobro prenaša, večje količine ali koncentrirani pripravki pa lahko povzročijo zgago, slabost, bolečine v trebuhu in druge prebavne težave. Pomembna je možnost povečane nagnjenosti h krvavitvam. Posebna previdnost je potrebna pri antikoagulantih in antiagregacijskih zdravilih ter pred načrtovanimi operacijami; pri koncentriranih dodatkih je smiseln posvet z zdravnikom ali farmacevtom. Možne so tudi alergijske reakcije. Surovega česna ne puščamo dalj časa neposredno na koži. Bolečina v prsih, težko dihanje, visoka vročina ali resno poslabšanje počutja zahtevajo zdravstveno oceno in niso primerni za samozdravljenje s česnovimi pripravki.