Šentjanževka

Predstavitev rastline

Šentjanževka (Hypericum perforatum L.) je trajnica iz družine krčničevk (Hypericaceae), ki jo v Sloveniji pogosto srečujemo na sončnih travnikih, gozdnih robovih, posekah, nasipih in ob poteh. Navadno zraste približno 30 do 80 centimetrov visoko. Ima pokončna razvejana stebla, nasprotne liste in izrazito rumene cvetove. Ime vrste perforatum se nanaša na številne drobne prosojne žleze v listih, ki so ob pogledu proti svetlobi videti kot luknjice. Šentjanževka ima dolgo evropsko zeliščarsko tradicijo. Nekateri natančno opredeljeni standardizirani izvlečki imajo uveljavljeno uporabo pri blagih do zmernih depresivnih epizodah, vendar je zaradi pomembnih interakcij z zdravili notranja uporaba področje, kjer je potrebna posebna previdnost.

Prepoznavanje

Pokončno steblo šentjanževke ima dve značilni vzdolžni rebri, kar je pomemben razlikovalni znak. Listi so nasprotni, sedeči, eliptični do podolgovati in posejani s prosojnimi žlezami. Če list pogledamo proti svetlobi, so te videti kot drobne svetle pike. Cvetovi imajo pet živo rumenih venčnih listov in številne prašnike; na robovih venčnih in čašnih listov so lahko vidne temnejše žlezne pike. Ob stiskanju cvetov ali popkov se lahko pokaže rdečkasto obarvanje. V Sloveniji raste več vrst rodu Hypericum, zato rumena barva cvetov sama po sebi ni dovolj za določitev. Pred nabiranjem preverimo kombinacijo stebla, listov, žlez, cvetov in rastišča.

Rastišče

Šentjanževka je značilna za odprta, sončna do rahlo polsenčna rastišča. Najdemo jo na travnikih, pašnikih, suhih brežinah, posekah, ob gozdnih robovih, poteh in nasipih. V Sloveniji je dobro zastopana od nižin do višjih leg. Najraje ima odcedna tla in dovolj svetlobe. Pri nabiranju se izogibamo cestnim robovom, škropljenim površinam, industrijsko obremenjenim območjem in drugim mestom, kjer bi bila rastlina lahko onesnažena. Na bogatem rastišču ne porežemo vseh cvetočih poganjkov, temveč pustimo dovolj rastlin za semenenje, žuželke in nadaljnji razvoj populacije.

Nabiranje

Za zeliščno uporabo se nabirajo cvetoči nadzemni deli, predvsem zgornji neoleseneli del stebla z listi, popki in cvetovi. Nabiranje poteka v času cvetenja, navadno od junija skozi poletje, odvisno od lege in vremena. Rastlino odrežemo in je ne pulimo s koreninami. Nabiramo v suhem vremenu, ko rosa že izhlapi. Za sušenje material razporedimo v tankem sloju ali v manjših rahlih šopkih ter ga sušimo v senci, na zračnem mestu. Dobro posušeno zel hranimo v zaprti embalaži, zaščiteno pred svetlobo in vlago. Material z znaki plesni, neprijetnega zatohlega vonja ali onesnaženja zavržemo. Za tradicionalni oljni macerat se uporabljajo sveži cvetoči deli.

Tradicionalna uporaba in stanje dokazov

Šentjanževka je v evropskem zeliščarstvu tradicionalno povezana z razpoloženjem, nekateri natančno opredeljeni standardizirani peroralni pripravki pa imajo tudi dobro uveljavljeno uporabo pri blagih do zmernih depresivnih epizodah. Različni izvlečki se razlikujejo po načinu izdelave in vsebnosti učinkovin, zato ugotovitev za določen standardiziran pripravek ni mogoče prenesti na vsak čaj, tinkturo, kapsulo ali domači pripravek. Med pomembnimi sestavinami cvetoče zeli so hipericin in psevdohipericin, hiperforin ter flavonoidi. Zlasti hiperforin je pomemben tudi zaradi vpliva na encime in prenašalce zdravil.

Pripravki in praktična uporaba

V uporabi so standardizirani suhi izvlečki, tekoči pripravki, čaj ter tradicionalni oljni macerat za zunanjo uporabo. Pri peroralnih izdelkih preverimo natančno sestavo, koncentracijo in navodila, saj domač čaj ni neposredno primerljiv s standardiziranimi izvlečki. Oljni macerat pripravimo iz svežih cvetočih delov in se tradicionalno uporablja zunanje na nepoškodovani koži. Ne nanašamo ga na globoke rane ali močno poškodovano kožo. Pri vseh oblikah je pomembno, da ne povečujemo količine v pričakovanju močnejšega učinka in da pred notranjo uporabo preverimo morebitne interakcije z zdravili.

Pomembna opozorila

Najpomembnejša posebnost šentjanževke so klinično pomembne interakcije z zdravili. Pripravki lahko povečajo aktivnost nekaterih encimov in prenašalcev ter s tem zmanjšajo koncentracijo in učinek številnih zdravil, med njimi nekaterih imunosupresivov, antikoagulantov, protivirusnih zdravil, zdravil za epilepsijo in drugih zdravil z ozkim terapevtskim območjem; vplivajo lahko tudi na učinkovitost nekaterih hormonskih kontraceptivov. Kombiniranje z antidepresivi in drugimi serotonergičnimi zdravili zahteva strokovno presojo. Možna je povečana občutljivost kože na sončno svetlobo, zlasti pri večjih odmerkih. Kdor redno jemlje zdravila, naj pred peroralno uporabo interakcije preveri pri zdravniku ali farmacevtu. V nosečnosti, med dojenjem in pri otrocih se zdravilna uporaba presoja posebej. Vztrajna potrtost, izguba zanimanja, izrazita tesnoba, pomembno poslabšanje vsakodnevnega delovanja ali misli o samopoškodovanju oziroma samomoru zahtevajo strokovno pomoč.