Pohodniške palice so preprost kos opreme, vendar so najbolj uporabne, ko so pravilno nastavljene in jih uporabljamo sproščeno. Na ravnem pomagajo vzdrževati ritem, na neravni podlagi dodajo oporne točke, pri vzponu in spustu pa lahko izboljšajo občutek stabilnosti. Ne nadomestijo primerne obutve, ravnotežja ali previdne izbire poti.
Kako dolge naj bodo pohodniške palice?
Za začetek palico postavimo navpično ob telo in ročaj nastavimo približno tako, da je komolec ob prijemu upognjen okoli pravega kota. To je izhodišče, ne matematično pravilo za vsak teren in vsakega pohodnika.
Če imajo palice označene dolžine, obe nastavimo enako. Pri teleskopskih modelih preverimo oznako minimalnega in maksimalnega izvleka posameznega segmenta ter palice ne podaljšujemo čez varnostno oznako proizvajalca.
Pred odhodom preverimo zaklepe
Teleskopska palica mora po nastavitvi ostati čvrsta. Vsak zaklep zapremo po navodilih proizvajalca in palico pred uporabo zmerno obremenimo ob tla. Če segment drsi, ga ponovno nastavimo.
Zaklepa ne zategujemo na silo z orodjem, če to ni predvideno. Različni sistemi uporabljajo vzvode ali notranje vrtljive mehanizme, zato pri svojem modelu upoštevamo navodila izdelovalca.
Kako držimo ročaj?
Ročaja ni treba ves čas stiskati z veliko močjo. Dlan naj bo sproščena, zapestje pa čim bolj v nevtralnem položaju. Pretirano močan prijem hitro utrudi podlakti in ramena.
Zanke lahko pomagajo pri nadzoru palice, vendar način uporabe ni pri vseh modelih enak. Pri tehničnem terenu, kjer bi se palica lahko zataknila med skale, korenine ali veje, je lahko varneje zanko sprostiti, da roka ob padcu ne ostane ujeta.
Osnovna tehnika na ravnem
Pri običajni hoji naj palice spremljajo naravni nasprotni ritem rok in nog: ko naprej stopi leva noga, se naprej premakne desna palica, in obratno. Konico postavljamo približno ob stopalo ali nekoliko za njim, ne daleč pred telo.
Palic ne vlečemo po tleh in jih ne dvigujemo visoko. Gib naj izhaja sproščeno iz ramen, brez pretiranega mahanja. Če moramo razmišljati o vsakem vbodu, za nekaj minut upočasnimo in poiščemo naraven ritem.
Na vzponu jih lahko nekoliko skrajšamo
Na daljšem strmem vzponu je pogosto udobno palice nekoliko skrajšati. Tako roke ne ostajajo previsoko in lahko palice postavljamo bliže telesu. Na zelo kratkih spremembah naklona dolžine ni treba stalno spreminjati.
Pri vzponu palice postavljamo tako, da se nanje lahko zmerno opremo, ne da bi zgornji del telesa močno potiskali naprej. Na večjih stopnicah ali skalnih pragovih najprej preverimo, ali konica stabilno stoji.
Na spustu jih običajno nekoliko podaljšamo
Pri daljšem spustu lahko palice nekoliko podaljšamo, da dosežemo teren pred seboj brez pretiranega sklanjanja. Korak skrajšamo, težišče ohranjamo nad stopali in palic ne postavljamo tako daleč naprej, da bi nas vlekle iz ravnotežja.
Na mokrih skalah, koreninah in listju najprej preverimo oprijem stopala. Palica je dodatna opora, ne zagotovilo, da podlaga ne bo zdrsnila.
Prečenje pobočja
Pri daljšem prečenju lahko palico na strani pobočja nekoliko skrajšamo, spodnjo pa podaljšamo. Nekateri ročaji omogočajo tudi nižji prijem brez spreminjanja dolžine.
Ko se naklon pogosto menja, je pomembneje ohraniti varen korak kot nenehno popravljati centimetre. Ustavimo se na stabilnem mestu, če moramo prilagoditi zaklep.
Gumijasti nastavki in košarice
Gumijasti nastavki so uporabni predvsem na trdih površinah, kjer zmanjšajo ropot in lahko izboljšajo stik. Na mehkih gozdnih tleh se pogosto uporablja izpostavljena konica, če je to dovoljeno in primerno za površino.
Košarice preprečujejo, da bi palica pregloboko tonila v mehko podlago. Večje zimske košarice so namenjene snegu, manjše pa običajnim potem. Na občutljivih poteh pazimo, da s konicami ne poškodujemo vegetacije.
Kdaj palice pospravimo?
Na odsekih, kjer potrebujemo roke za oprijem skale, jeklenice ali druge varovalne opreme, so palice lahko v napoto. Takrat jih varno pritrdimo na nahrbtnik, da ne visijo prosto.
Podobno velja na zelo ozkih ali izpostavljenih mestih, kjer bi se palica lahko zataknila. Uporaba palic mora povečati nadzor, ne ustvariti nove ovire.
Pogoste napake
- obe palici sta nastavljeni na različni dolžini brez razloga,
- segment je izvlečen čez varnostno oznako,
- zaklep pred odhodom ni preverjen,
- ročaje ves čas stiskamo premočno,
- konice postavljamo daleč pred telo,
- na spolzkem terenu palici zaupamo bolj kot lastnemu koraku,
- na tehničnem odseku palic ne pospravimo, čeprav potrebujemo proste roke.
Prvih deset minut naj bo vaja
Če palice uporabljamo prvič, začnimo na ravni, široki poti. Najprej hodimo brez posebnega odrivanja in samo ujamemo nasprotni ritem rok in nog. Nato postopoma dodamo lahek pritisk na palico.
Šele ko je gib naraven, vadimo na blagih vzponih in spustih. Tako se tehnike učimo v varnem okolju, ne šele na mokrem, strmem ali izpostavljenem terenu.
Če imamo poškodbo, izrazite težave z ravnotežjem ali nam je zdravnik oziroma fizioterapevt priporočil poseben pripomoček za hojo, običajne pohodniške palice niso nujno primerna zamenjava za medicinsko oporo.