Jesen je čas kostanja, sadeža, ki ga lahko najdemo v naših gozdovih in mestnih parkih. Zaradi dobre hranilne vrednosti je kostanj ena najbolj priljubljenih poslastic v jesenskih mesecih. Veliko ljudi ne ve, da obstajata dve vrsti kostanja, divji in pravi, ki se zelo razlikujeta. Divji kostanj ni v sorodu s pravim. Med ljudmi je bolj razširjena uporaba divjega kostanja v zeliščarstvu oz. zdravilstvu, medtem ko se pravi kostanj uporablja bolj v kulinariki.
Pravi kostanj
Pravega kostanja imamo pri nas v izobilju, najdemo ga skoraj po vsej Sloveniji, razen na Koroškem. Je listnato drevo in pripada družini bukve. Zaradi svoje vzdržljivosti v hladnih razmerah lahko kostanj, prav tako kot hrast, živi tudi do 500 let, vendar ne prenaša zemlje, bogate s kalcijem. Plodovi vsebujejo več kot 60 % škroba, 17 % sladkorja in do 10 % beljakovin. Vsebuje pa tudi vitamin C, bogat je z minerali kalija in fosforja ter vsebuje kalcij, magnezij, žveplo, klor, železo, baker in mangan. Pravi kostanj uporabljamo v kulinariki in v zeliščarstvu.
Pravi kostanj
Divji kostanj
Divji kostanj so iz severnega Irana, Kavkaza in Himalaje prinesli v Evropo, kjer je kmalu postal priljubljeno drevo parkov, drevoredov, gostilniških vrtov. Divji kostanj imenujemo tudi konjski kostanj, ker so Turki z njim hranili svoje konje. Živali ta kostanj jedo takšnega, kot je, za ljudi pa kot hrana ni uporaben. V ljudskem zdravilstvu je zelo cenjen. Iz divjega kostanja lahko naredimo alkoholni izvleček, mazilo, olje in čaj pri težavah z ožiljem. Ni strupen, ni pa užiten za človeka, se pravi, da ga ne moremo uživati v večjih količinah, predvsem zaradi velike vsebnosti escina. Escin je kombinacija saponinov, ki zelo dobro deluje na ožilje – krepi stene žil, ščiti pred edemi, kri bolje kroži po žilah. Divji kostanj uporabljamo tudi za odganjanje moljev. V lupino kostanja naredimo tri luknje in nekaj njih razporedimo po omari z volnenimi oblačili. Več o divjem kostanju .
Divji kostanj
Pravi užitni kostanj je lažje opaziti, če je še vedno v ježici, ki je bodeča na dotik, ima ostre in goste bodice. Divji, neužitni kostanj pa ima bolj gladko lupino oz. ježico z le nekaj bodicami.
Še en preprost način, kako lahko ločite divji kostanj od pravega je, da pogledate njuna plodova. Oba plodova sta rjava z značilno svetlo liso. Vendar pa pri pravemu lahko na koncu otipamo repek, ostanek, ki ga divji kostanj nima.
Pravi kostanj se od divjega razlikuje tudi po listih in cvetovih. Cvetovi divjega kostanja imajo velike dlanasto razrezane liste in velike bele, včasih tudi rožnate cvetove grozdaste oblike, iz katerih se razvijejo bodičasti plodovi z enim samim semenom. Cveti maja. Listi pravega kostanja so dolgi do 30 cm in spodaj svetlejši. So nazobčani. Pri pravem kostanju opazimo le do 20 cm moška socvetja, ženski cvetovi pa so majhni in skriti v zalistjih v resah ovojka. Cveti junija in v začetku julija, plodovi dozorijo oktobra
“Najpomembnejše je, da nikoli ne poberete s tal kostanja ali katero drugo stvar in jo pojeste. Neužitni divji kostanj pogosto najdemo na tleh, ker ga niti druge živali nočejo.”J. William Fulbright
Vsebine portala niso nadomestilo za posvet z zdravnikom ali s farmacevtom. Uporabite jih le kot vir splošnih informacij.