Leča, navadna (Lens culinaris) izvira iz Male Azije, kjer je pradomovina te vrste stročnice, ki so jo že v kameni dobi gojili na območju Bližnjega vzhoda, današnje Švice, Bosne in Madžarske. S preseljevanjem narodov se je skozi stoletja razširila v Italijo, Francijo, Anglijo in Nemčijo. V današnjem času lečo, ki spada med stročnice, pridelujejo v Ameriki, Rusiji in Indiji. Leča sodi med najstarejše kulturne rastline na svetu, vendar jo gojijo v manjšem obsegu kot fižol, ki je začel lečo izpodrivati pred približno 500 leti. Nekoč je leča bila hrana revežev, v današnjem času pa velja za pomembno živilo v moderni kuhinji. Zgodba iz antičnih časov govori, da je biblijski očak Ezav prodal svoje pravice prvorojenemu bratu Jakobu za skledo navadne leče.
Zdravilni učinki in lastnosti
Navadna leča, ki je najstarejša stročnica, je bogata z beljakovinami in vlakninami, vsebuje veliko železa, cinka, kalija, folno kislino in večino vitaminov B kompleksa. Vlaknine uravnavajo in pospešujejo prebavo, skupaj z minerali in beljakovinami, pa je leča idealno živilo za krepitev našega zdravja, ker pa vsebuje tudi veliko beljakovin je zelo priljubljena med vegetarijanci in vegani. Prisotnost cinka pospešuje nastajanje hormonov, delovanje možganov in krepi delovanje živčnega sistema, kalij pa ugodno vpliva na visoki krvni tlak. Leča je poznana tudi po tem, da uravnava prisotnost krvnega sladkorja in znižuje višino holesterola. Leča je nizkokalorično hranljivo živilo, ki nas nasiti in ne redi.
Nabiranje in shranjevanje
Leča, navadna (Lens culinaris) je enoletna metuljnica, ki zraste v višino 25 do 50 cm, ima majhen in kratek strok, ki vsebuje od enega do tri zrna. Stebla so poraščena z kratkimi dlačicami, ki so zelene do vijoličaste barve, njeni cvetovi so bele barve, ki so polni vijoličastih žil.
Sejemo jo na prosto v mesecu maju, ko temperatura zemlje ne pade pod pod 10 °C, dozori pa približno v 100 dneh po setvi, to je v mesecu juliju ali avgustu, ko se stroki obarvajo. Zrna navadne leče, ki so debeline 3 do 5 mm, lečaste oblike in je tudi optična leča dobila ime po njej, hranimo v suhem temnem prostoru v zaprti embalaži, ki je primerna za shranjevanje živil. Priporočeno je da lečo shranimo v strokih in jo luščimo po potrebi. Poznamo več vrst navadne leče, ki se razlikujejo po barvi, rumena, zelena, rjava, rdeča in tudi temno siva do črne barve. Kemična sestava raznobarvnih navadnih leč se bistveno ne razlikuje, različni pa so okusi in barva.
Uporaba in priprava
Navadno lečo kuhamo v neslani mrzli vodi, če želimo, da je hitreje kuhana, jo preko noči namočimo v hladni vodi, razen rdeče, ki jo ni potrebno namakati in je zelo hitro kuhana. Lečo uporabljamo pri kuhanju enolončnic, kot samostojna jed, pripravi priloge in solat. Čas kuhanja leče je 20 do 30 minut in je odvisen tudi od debeline, vrste in starosti.
Vsebine portala niso nadomestilo za posvet z zdravnikom ali s farmacevtom. Uporabite jih le kot vir splošnih informacij.