Stročnice, Fabales,spadajo med najstarejša osnovna živila, ki so jih uporabljali že od začetka človeške civilizacije, saj so sledove uporabe stročnic našli v Aziji, Ameriki in tudi v Evropi. Prve pridelane stročnice, ki imajo najdaljšo tradicijo so: bob, grah, leča in čičerika. Fižol izvira iz Južne in Srednje Amerike in so ga v začetku gojili kot okrasno plezalno rastlino, šele kasneje so ga začeli uporabljati tudi kot živilo. V Evropi so ga začeli gojiti šele po odkritju Amerike, ko so trgovci semena prinesli iz Amerike. V Sloveniji se je pridelava stročnic fižola začela že pred 17. stoletjem in o tem so ohranjeni tudi pisni viri.
Stročnice in zdravo prehranjevanje
Stročnice so bile že nekoč in so še danes polne beljakovin in spadajo med hranilno zelo bogata živila, saj vsebujejo kompleks ogljikovih hidratov, prehranska vlakna, vitamine B kompleksa, železo, baker, cink, magnezij, mangan in fosfor in ne vsebujejo nasičenih maščob. Razlika med stročnicami in zelenjavo je v času nabiranja, saj stročnice nabiramo za pridelavo zrna, zelenjavo pa nabiramo preden dozori, zato stročji fižol in grah spadata med zelenjavo. V suhih stročnicah je največ kalorij v obliki škrobnatih ogljikovih hidratov, naravnih vlaknin in beljakovin in so zelo primerne za vegetarijance. Za boljše in zdravo hitro prehranjevanje, pa tudi v veganski in vegetarijanski kuhinji, moramo stročnice uživati skupaj z živili ki so bogata z vitaminom C.
Vrste stročnic
Po svetu se prideluje več vrst stročnic, najbolj je poznan fižol, ki je tudi najbolj razširjen v Sloveniji in se je zaradi različnih klimatskih razmer razvil v več avtohtonih vrst fižola. Poznane stročnice so tudi grah, bob, volčji bob, leča, čičerika, vinja, soja in arašidi. Suhe stročnice so skupno ime za dozorela in posušena zrna stročnic, ki se razlikujejo po imenu in po hranilni vrednosti, vse vrste stročnic pa vsebujejo ne živalske beljakovine in škrobnate ogljikove hidrate.
V Sloveniji gojimo največ fižola, graha, leče in boba, tako za prehrano ljudi, kot tudi živali. Fižol in grah ločimo na stročje in zrnje, bob in lečo pa samo na zrnje. Ljubiteljsko pri nas gojijo tudi druge vrste stročnic. Značilnost suhih stročnic je ta, da jih moramo pred kuhanjem namakati najmanj osem ur, razen suhega graha in leče. Vodo od namakanja stročnic moramo zavreči.
Fižol
V Sloveniji pridelamo največ visokega, ki rabi oporo in nizkega fižola, ki je lahko stročji ali v zrnu, zato je tudi največ različnih visokih in nizkih avtohtonih domačih sort, saj skoraj na vsaki kmetiji v Sloveniji najdemo domače semena različnih sort.
Grah
Grah izvira iz Azije in so ga gojili pred fižolom, poznamo visoki, ki rabi oporo in nizki grah, ki je lahko stročji ali v zrnju.
Leča
Leča je najstarejša stročnica na svetu, ki so jo uporabljali v prehranjevanju, uspeva v Sredozemlju in Indiji.
Bob
Bob spada tako kot leča med najstarejše stročnice in je po obliki podoben fižolu, je malo večji, njegova značilnost pa je, da je seme obstojno več let.
Vsebine portala niso nadomestilo za posvet z zdravnikom ali s farmacevtom. Uporabite jih le kot vir splošnih informacij.